1/30/2012

The Opening Days in Dr Ferrer School


The rebuilding work in Dr Ferrer School school arrived to an end. Now the new school is beautiful and very  big, with classrooms for everything. 
On Thursday the 19th and Friday the 20th,  it took place THE OPENING DAYS of our new English classroom.


Ms. Antònia George, a former teacher who lives in Swansea, Wales, visited us to start with storytelling, songs, dances, dialogues and so on in real English!!
All the staff and the kids, of course, enjoyed these days a lot!!!
Here there are some pictures....








Kindly regards!!


Carlos and Paquita

Our calendar is ready.

The 2012 calendar was designed by Anna Wanic with pictures taken and sent by all the partners. It tells the story about events, holidays, festivals we celebrate in The Netherlands, Slovenia, Latvia, Poland, Portugal and Catalonia. There are some pictures from Comenius Meetings we already had and a few words and photos from our home towns. As our project product the calendar will be sort of souvenir which has practical value too. 



Wiktoria is presenting the calendar

Karolina is checking May holidays

1/25/2012

Cycling through History in Przemyśl



A promotion film about Przemyśl made by young people of http://www.solfernus.pl/

1/24/2012

The most active book readers!


On the 12th of January 2012 the most active readers from Ramuli school were honored in the Cesis central library childrens section. One child had read 160 books from September until December.
 
Readers had a chance to meet the zookeeper Velga Vītola and to participate in the opening festival of her new  book "Ūdrītis Ķūķis". Children listened with interest in Velgas Vītolas story and looked at the pictures of her adopted animals: an otter, an elk, ect.

1/22/2012

JUNAK IZ HAARLEMA- Dutch Legend in Slovene

Pred mnogimi leti je v Haarlemu, enemu izmed večjih mest na Nizosemskem živelnežen svetlolas deček. Njegov oče je bil zaporničar, ki je odpiral zapornice v rečniih kanalih, ki so regtulirale količino vode v kanalih. 
Zaporničar dviguje in spušča zapornice glede na to koliko vode je potrebno. Ponoči jih previdno zapre, da ne bi prevelika količina vode pritekla v kanal, saj bi voda kar hitro poplavila okoliško pokrajino. Ker je večina Nizozemske pod morsko gladino je velika količina vode zajezena z močnimi jezovi, pregradami, ali zapornicami, ki preprečujejo poplave. Na Nizozemskem že majhni otroci vedo, da je potrebna nenehna pozornost, da reke in morja ne bi poplavile njihove dežele. Samo delček nepazljivosti zaporničarja lahko prinese uničenje in pogubo  za vse.
Nekega prekrasnega jesenskega popoldneva sta starša prosila dečka, naj odnese slepemu starcu nekaj peciva na drugo stran jezu.  Deček se je brezskrbno odpravil na pot, ter se po druženju s svojim starim prijateljem odpravil proti domu.
Ko je tako korakal domov, je opazil, kako je jesensko deževje napolnilo kanale. Mrmral si je otroško pesmico in razmišljal o očetu in njegovi trdni stari zapornici, ter  začutil  hvaležnost. »Če bi zapornica popustila, kje bi sedaj bila mati in oče?  Ta lepa polja bi bila vsa prekrita z jezno vodo.«  Je pomislil.  » Oče ji vedno pravi jezna voda. Verjetno si misli, da je voda jezna naj, ker jo že tako dolgo zadržuje.«
Tako je razmišljal, ko se je ustavil, da bi pobral majceno cvetlico, ki je rasla na obrežju. Nato se je ustavil in vrgel v zrak ptičje pero, ter opazoval, kako se počasi spušča proti vodi. Poslušal je prikrito šušljanje in zagledal zajca, ki je tekel čez travnik. Nasmehnil se je, ko se je spomnil na svojega slepega prijatelja in kako se je starcu čez obraz zarisal nasmešek, ob  dečkovem obisku.
Nenadoma je deček presenečeno obstal. Niti opazil ni, da je sonce že začelo zahajati. Opazil je, da je izginila njegova dolga senca, ki jo je še nedolgo tega  opazoval na travi. Pričelo se je nočiti in pomislil je, kako daleč od doma je in v samotni soteski, kjer so še modre cvetlice spremenile barvo v pusto sivino. Pospešil je korak in z se z razbijajočim srcem spomnil mnogih otroških zgodbic o otrocih, ki so zašli v temačnem gozdu. Ravno se je pripravljal, da bi stekel domov kar ga nesejo noge, ko ga je prestrašil nenavaden zvok- zvok curljajoče vode. Pogledal je navzgor in opazil luknjico v jezu, skozi katero je pronical majhen curek vode. Na Nizozemskem že vsak otrok  zatrepeta pred samo mislijo, da bi kateri od jezov lahko popustil.  Deček je v trenutku razumel v kakšni nevarnosti se je znašel. Vedel je, da bo luknjica, če bo voda še naprej uhajala skozi, kar kmalu postala velika luknja in jez bo kaj kmalu popustil.
V trenutku se je zavedal kaj mora narediti. Odvrgel je rože in urno splezal po jezu navzgor, dokler ni dosegel uhajajoče vode. Potisnil je svoje otroške prstke v luknjo in voda je nemudoma nehala uhajati.
«Ah«, je pomislil s kančkom deškega zanosa, »jezne vode vdajte se, Haarlem ne bo poplavljen dokler sem jaz tukaj«.
Vse v redu in prav, vendar noč se je začela hitro spuščati in postajalo je zmeraj bolj hladno. Mali junak se je začel tresti od mraza in strahu. Glasno je zakričal: » Pridite sem, pridite sem!«, vendar nikogar ni bilo. Mraz je vedno bolj pritiskal, majhni utrujeni prstki so mu mrtveli, kmalu ni več čutil dlani in roke, celo njegovo telo je  preplavila bolečina. Ponovno je zakričal: » A res ni nikogar?  Mati, mati!«
Alas, njegova mati, je doma ravno zaklenila vrata in jezno tuhtala, kako ga bo zjutraj okarala, ker je prespal pri starem Jensnu, brez njenega dovoljenja.
Deček je medtem poskušal žvižgati. Upal je, da bo kakšen potepuški deček slišal njegovo žvižganje in mu prihitel na pomoč. Vendar so mu zobje tako močno šklepetali, da je so bili vsi napori zaman. Na pomoč se je zatekel k bogu, a odgovor se mu je utrnil v mislih: »Ostal bom tukaj do jutra.«
Polnočna luna je svetila na majhnega osamljenega  dečka, ki je sedel na polovici kamnitega jezu. Sedel je sklonjene glave, a ni spal. Tu in tam si je s prosto  roko podrgnil iztegnjeno roko, ki se je zdela kot, da je pritrjena na jez. Pogosto se je njegov bled, objokan in prestrašen obraz obrnil v smer nočnih glasov, ki si jih je pogosto samo domišljal.
 Muke te dolge in neustrašne straže so nepredstavljive.  Dečka je preplavljali groza, ko je pomislil na starša, brate in sestre, na svojo domačo toplo posteljo, sam pa je zrl v oči hladni, grozljivi noči.
Vedel je, da če bi umaknil svoj majcen prst, bi jezne vode še bolj podivjale v vsej svoji togoti, pognale bi se naprej in ne bi se ustavile niti tedaj, ko bi pod seboj zmlele celotno mesto. Ne, vzdržal bo do jutra- če bo le še živ! Ni bil prepričan, da bo preživel to noč polno bolečin in groze. Kaj pa je sedaj to čudno brnenje? In bolečina, ki ga je kot nož prevevala od glave do peta? Ni bil prepričan, da bi lahko umaknil svoj prst, tudi če bi želel.
Ob zori se je po vrhu jeza sprehajal duhovnik, ki se je vračal iz obiska bolnega farana in zazdelo se mu je, da sliši stokanje. Sklonil se je in spodaj, globoko spodaj je ob strani jezu zagledal otroka, ki se je zvijal v bolečinah.
»Za božjo voljo, fant« je dejal, »kaj pa počneš tukaj?«
»Zadržujem vodo, da ne bi odtekla«, je preprosto odgovoril deček. »Recite jim naj pohitijo!«

Verjetno ne rabimo dodajati, da so res pohiteli!



CATALAN LEGEND IN SLOVENIAN LANGUAGE

LEGENDA O ZLATI KOZJI KOŽI

Pred davnimi časi so v  Kataloniji pošteni trgovci prenašali ogromne količine zlatih in srebrnih kovancev. Namenjeni so bili v Barcelono sklepat posle in dragocenosti so imeli zavite v kozjo kožo.
Ko so hodili skozi Artes, majhno vasico v pokrajini Bages jih je napadla skupina nepridipravov  in jim ukradla vse zlatnike in srebrnike.
Prijazni vaščani so trgovcem pomagali loviti lopove, vendar so le ti med tem zakopali zaklad na prav poseben kraj, od koder lahko vidiš sedem zvonikov.
Vaščani so pomagali trgovcem iskati zaklad, a ves trud je bil zaman.
Lopovi so pobegnili v Francijo, da jih ne vaščani ne bi ujeli. Nihče več ni nikoli slišal za njih, prav tako tudi ne za zaklad, ki so ga skrili.
Ljudje še dandanes obiskujejo vasico Artes v upanju, da bodo našli skrit zaklad.
Kot pravi legenda: Če želiš najdi zaklad zavit v kozjo kožo, moraš poiskati natanko tak kraj, kjer se vidijo sedmi zvoniki ; Calders, Avinyó, Horta d’Avinyó, Sallent, Cabrianes an in dva iz Artésa”.
Do danes, ga ni uspelo najti še nikomur. Morda ga bo pa tebi!

1/20/2012

Carnival in Szkoła Podstawowa nr 11 in Przemyśl

The carnival party was very special this year. Pupils and teachers organised " Dancing with the Teachers" show.
The jury gave points and the winners were Mrs Anna Dryniak ( Polish teacher) dancing with Mikołaj Martowicz ( pupil of class 6a). We all had a great time! 






Three Wise Men arrived in Artés.


Every year, on the 5th January, the Three Wise Men arrive in Artés. 
They arrive loaded with thousands of presents for children and also for adults. 
Many assistants do help them. 
It is a very special night for children, who are always looking forward for them to arriving… 




1/19/2012

Recitation contest in Public Library in Przemyśl

Our pupils taught by a librarian Jola Kawalec took part in poetry recitation contest in Przemyśl Public Library. The topic of the contest was a teddy - " There is no life without a teddy bear" and that is true ;-) 




photos Adam Podulka

1/12/2012

Caroling in SP11 Przemyśl

In our school there was a caroling competition. Pupils sang traditional and modern carols. Usually boys and sometimes girls go caroling at Christmas and for a few days after Christmas. Some carolers are dressed up and have music instruments. They earn money or get some sweets.
The winning class was Class 2C - a choir of angels :-)








1/07/2012

CALENDAR

One of our project tasks is to produce a calendar for 2012. So here is the first month of our CALENDAR. Soon we will have printed version. 



1/06/2012

Poland - Feel invited :)



I know that our Polish meeting already took place here in 2010 but maybe somebody would like to come back :-) Feel invited!