4/09/2012

The Legend of Przemyśl Crest- Polish legend translated in Slovene

Meščani Przemyśl-a so se prebujali. Iz smeri mestnega obzidja je bilo slišati glasove stražarjev. Vrata v obzidju so škripala. Skoznje so prihajali trgovci in tlačani. Čez strehe se je valil dim- gospodinje so pripravljale zajtrk. Pekle so slastne kolačke imenovane “podpłomyk”. Višji del mesta je bil obdan z okopom, ki se je končal s palisado narejeno iz hrastovih debel.  V grajskih stolpih so nenehno bdeli stražarji in skupina oboroženih konjenikov je zapuščala mesto skozi velika lesena mestna vrata. Bili so to prinčevi sli, ki so prenašali pomembno sporočilo vladarju plemena Wislanie. Wislanci so živeli ob reki Wisli in jih je s plemenom Lędzianie povezovalo dolgoletno prijateljstvo. Princ Ledziancev, imenoval se je Przemysław je poslal svoje sle, da bi princu Wislancev izročili darila.

Največje bivališče v  mestu je bil Przemysławov dvorec. Velikanska vrata, ki so vodil do prinčevega prestola so se odprla in na vhodu je stal princ. V roki je držal ogromno sulico, ki jo je uporabljal na lovu na medvede. Przemysław je imel za bok zataknjeno sekiro, na hrbtu pa lok. Tako oborožen se je odpravljal na lov. Sprehodil se je skozi vhod v dvorec mimo svojih podložnikov, ki so se spoštljivo priklanjali, da bi pozdravili svojega gospodarja.

Podal se je po dolgi ozki cesti med hišami, proti glavnim vratom. Stražarji so ga spoštljivo pozdravili in pomahal jim je v slovo, ko se je ob obzidju namenil proti gozdu.

Kaj kmalu je zapustil za seboj še zadnje koče in že se je znašel v gozdu, ki ga je tako dobro poznal. Ko je tako hodil, je opazoval drevesa, ki jih podrl veter in čredo srn, ki se je prestrašeno pognala globlje v gozd. Tišino je občasno prekinilo le petje ptic in šelestenje listja v vetru.

Nenadoma je tišino prekinilo lomljenje vej in čudno godrnjanje. Przemysław je bil izkušen lovec, zato je počepnil za podrto deblo drevesa in čakal. Iz goščave je prilomastila divja svinja s svojimi mladiči. Njihov rjav kožušček je bil prepreden z belimi črtami.  Przemysław je potrpežljivo počakal, da so odlomastili dalje, saj on je lovil medveda in ne divjih svinj. Prav tako ni želel loviti matere majhnih prašičkov.

Princ se je odpravil proti jasi, kjer bi naj po pripovedovanju čebelarjev, našel medveda. Žival je že nekaj dni uničevala panje divjih čebel in  napadala črede govedi na travnikih v bližini gozda.

Przemysław si je s sekiro utiral pot skozi gosto grmičevje, praprot in podrta drevesa. Končno se je prebil do jase na kateri je rasel velikanski hrast. Odločil se je, da bo za trenutek počival pod krošnjo drevesa. Sulico je naslonil na deblo in med tem ko je v torbi iskal kolaček se je pred njim znašel ogromni medved. Princ se je v trenutku zavedal, da ne bo mogel seči po sulici in da mu preostane edino, da se z medvedom bori s svojo sekiro.


Medved se je dvignil na zadnje tace in s šapami jezno mahal proti princu, da so se mu njegovi ostri kremplji kar svetili na soncu. Glasno je zarjul in se vrnil v gozd. Presenečeni princ je pograbil svojo sulico, ter stekel za medvedom. Čez čas je dohitel medveda, a le ta ni kazal zanimanja za princa. Przemysław medveda ni napadel, saj je napad od zadaj proti stari tradiciji bojevanja. Čakal je, da se medved obrne, a na njegovo presenečenje je medved dostojanstveno nadaljeval svojo pot. Takrat je princ spoznal, da medved želi, da mu sledi.

Medved in lovec sta vštric hodila po hribu navzgor. Na vrhu se je medved ustavil , se mirno obrnil in zagodrnjal. Przemysław je spoznal, da se želi kralj gozdov posloviti, zato se je priklonil v pozdrav, kot se gospod prikloni gospodu. Takrat sta si nemo zazrla v oči- princ plemena Lędzianie in medved, čigar temna postava je  še bolj izsstopala na modrem nebu. Čez čas je žival šla svojo pot, toda princ je ni poskušal uloviti. Razumel je, da je bilo to srečanje simbolično. Zavedal se je, da mora biti on, princ Przemysław , prav tak kot medved- neusmiljen do svojih sovražnikov in sočuten do svojih podložnikov.

Naslednjega dne se je princ vrnil domov. Sklical je mestni svet in velel svojim vitezom, da naj na svoje ščite narišejo črnega medveda na modri podlagi. Enak znak je naročil narisati tudi nad glavni vhod.

Več kot tisoč let kasneje lahko še zmeraj vidite zastavo z enakim simbolom na stolpu Przemyslskega gradu. Kasneje v Krščanski dobi so mu dodali še zlat križ, a to je že druga zgodba…..